Po slabem okusu v ustih, ki nas je zapustila novica, da v Španiji izginja Downov sindrom, številke v Veliki Britaniji vzbujajo nekaj upanja, da se bodo tudi v tej državi stvari spremenile.
Potem ko se rojstva v zadnjih letih močno zmanjšajo, od 717 leta 1989 na 594 leta 2000, se vse več parov odloči nadaljevati z nosečnostjo, ko so prenatalni testi za Downov sindrom pozitivni.
Po podatkih združenja Downov sindrom statistika kaže na: povečano rojstvo britanskih dojenčkov s to hibo. Leta 2006 se je v Združenem kraljestvu rodilo 749 otrok z Downovim sindromom, kar pa se zdi malo, saj je svetovna pojavnost bolezni 1 na 700 rojstev, kaže pa, da se zaradi različnih okoliščin manj parov odloči za splav svojih invalidov.
Takim okoliščinam gre pripisati, da sem srečal osebo z Downovim sindromom (in videl, da so ti ljudje kot kdorkoli in invalidi kot vsi), da je družba bolj odprta za vključevanje teh ljudi (od katerih nisem ravno varno) in izboljšanje kakovosti življenja ljudi z Downovim sindromom (v kar mislim, da so vsi odgovorni).
Jasno je, da je odločitev, da v svet pripeljemo otroka z Downovim sindromom, zelo osebna odločitev, vendar je tudi odločitev, ki jo vpliva okolje. Tako bo takoj, ko bo družba bolje sprejela invalide, manj otrok z Downovim sindromom splavila. To je začaran krog, ki se po mojem mnenju ne seka z odstranjevanjem otrok, ampak s sprejemanjem človeških bitij.
