Ko starši rodijo brezživega otroka ali ko nekaj dni po rojstvu umre, lahko iščejo, kaj iščejo, kaj poskušajo, kaj hočejo se poslovite pravilno, s časom in storijo nekaj, kar jim pomaga, da ga ne pozabijo, tako da se ga lahko vedno spomni v svojih mislih, v srcu in na nek način v svoji mrežnici.
Daleč so časi, ko se je dojenček skrival od staršev, da bi se izognil bolečini, da bi ga videl (še slabše, ker se niso imeli priložnosti posloviti), in daleč, upam, tisti časi, ko jih je okolje prosilo, naj Čim prej bodo pozabili, ko to ni mogoče.
Da jih vedno spomnimo, da jih starši, kljub temu, da ne pozabijo, vedno znova in znova vidijo, kadar koli hočejo ali potrebujejo, projekt se je začel "Spomni se mojega otroka", s prostovoljnimi fotografi, ne za dobiček, v fotografiranje brezživih dojenčkov s starši v profesionalnih fotošopih ki so lahko vedno na dosegu roke.
Mnogi starši so to počeli že dlje časa.
Niso prvi, ki so naredili kaj takega, in o tem nismo prvič govorili. Pred letom dni smo pravzaprav razložili zgodbo para, ki je profesionalnega fotografa najel za fotografiranje s hčerko, ki se je rodila brez življenja.
Takrat se nam je za neznano, nenavadno za marsikoga zdelo nekoliko čudno, malce mračno in nekaj, česar verjetno ne bi storili, a odločitev smo spoštovali. Zdaj, leto kasneje, smo videli tudi projekt "Zdaj grem spat" in malce položil na kožo staršem oz. zdi se, da ni tako noro.
In vidimo samo starše, ki objemajo otroka, da se poslovijo, ker z njimi ne bo nadaljeval. Vidimo življenje objelo do smrti, v popolnoma nelogičnem zaporedju, kjer so tisti, ki bi morali imeti več življenja, več svetlobe, tisti, ki so bolj utišani. Vidimo te, tujce, ki ljubiš nekoga, ki ti ne more ustrezati. In na nek način boli, se mu želimo izogniti in mislimo, da če jih ne bi, zagotovo ne bi.
Ampak za njih je to tvoj dojenček, tistega, na katerega so čakali tako dolgo, na tisto, kar bo del njihovega življenja, z imenom, oblačili, že pripravljenim in z življenjem upanja, iluzij in projektov v glavah svojih staršev.
In preden se zgodi kaj takega, je želja, da se ne poslovite, tako velika, tako neizmerna, da se na koncu odločite, da ne. Ker obstaja veliko načinov, da se poslovimo in Zbogom in zbogom "se vidimo pozneje".
Mi od daleč, doma, z otroki, ki se igrajo, ali spijo ali preprosto živijo, potrebujemo "zbogom" teh parov na fotografijah od njihovih dojenčkov. Tega pa nočejo. Bolj boleče je, vedno je tam, vendar jih je treba "videti pozneje", biti na to, da te lahko vedno opominjajo, da te vedno lahko vidijo in ti dajo tisto malo življenja ali da je v tvojih srcih vse, kar si moral prinesti zase.
O "Spomni se mojega otroka"
Projekt se je rodil v Združenem kraljestvu in odločil sem se, da bom o njem govoril, ker mislim, da je to način, kako ga malo normalizirati in če v drugih državah kdo misli, da bi bilo dobro, da bi naredil kaj podobnega. Ne pozabite, moj dojenček je spletno mesto, kjer se fotografi, ki želijo, pridružijo delu in ponujajo svoje storitve družinam, ki se težko trudijo, a ki potrebujejo nekaj, da se držijo.
Fotografi se premikajo, kamor lahko fotografirajo (bolnišnica, dom ali porodni center) in tam posnamejo posnetke, na katerih bodo nato delali. Ko dobijo končni rezultat, starši prejmejo CD, DVD ali USB ali povezavo na spletnem mestu do fotografij z dojenčkom, do katerih lahko dostopajo le z geslom.
Za tiste starše, ki niso mogli uživati v tej storitvi, ponujajo možnost retuširanja nekaj fotografij, ki so jih lahko posneli. S tem, ko jim pošljete dve ali tri slike, se zavežejo, da bodo sodelovali z njimi bolj profesionalni in morda prijaznejši ali mehkejši rezultat, od trenutka, ko je pomembno, da ne vidimo, kako je dojenček, ampak kako je bilo, kdo je to in kako so ga objeli starši.
Nedvomno lep, a žalosten način, kako ga vedno videti, ga vedno imeti v mislih in ne le vir, da jih ne bi pozabili, starši, ampak tudi družine. Nisem razmišljal o tem, vendar nekateri starši, ki so to storili, kljub začetni zadržanosti, zdaj cenijo, da lahko fotografije pokažejo drugim, tudi lastnim otrokom, otrokova brata, ki se bosta zagotovo včasih vprašala, kdo in kaj je imel njen mali brat, a kdo je umrl.
