Potopljeni smo v dinamiko prevelika diagnoza ADHD, kot se je to zgodilo v ZDA. UU in Kanado v zadnjem desetletjuin obstaja znanstvena in etična potreba, da se tej preveliki diagnozi izognemo.
Tako trdijo strokovnjaki Pediatrične službe v Univerzitetni bolnišnici Marqués de Valdecilla v delu z naslovom "Ali obstaja prevelika diagnoza hiperaktivnosti z motnjo pozornosti (ADHD)?" Cilj članka, objavljenega v reviji Evidence in Pediatrics, je: analiziramo možne vzroke za trenutno prekomerno diagnozo ADHD v našem okolju in veste, kako se je temu mogoče izogniti.
Zdi se, da je ADHD najpogostejša nevrobehevioralna infantojuvenilna patologija. Upoštevati je treba visoko razširjenost (v nekaterih raziskavah do 17%), vendar avtorji navajajo, da v primeru nevrorazvojnih patologij oz. številke morbidne razširjenosti nad pet odstotkov je treba razlagati zelo previdno.
Prekomerna diagnoza je diagnosticiranje "bolezni", ki nikoli ne bo povzročila potencialno resnih simptomov ali smrti bolnika. To je pomembna težava, saj ljudi "zboli", ne da bi jih bilo treba, in vodi k zdravljenju, ki lahko povzroči le škodo, saj ne zagotavlja nobene koristi za njihovo zdravje. Ne gre za neškodljiv postopek, saj povzroča številne težave tako pacientu, ki ga trpi, kot zaradi dodatnih stroškov, ki jih povzročajo zdravstvenemu sistemu
Vpliv diagnoze na življenje bolnikov
Simptomi motnje hiperaktivnosti s pomanjkanjem pozornosti (ADHD) imajo veliko vplivajo na razvoj posameznika in motijo njegovo socialno, čustveno in kognitivno delovanje, kar povzroča pomembno obolevnost in disfunkcijo ne samo pri otroku, temveč tudi v skupini sošolcev in v njegovi družini.
Govorimo o motnji, ki vpliva na vse večje število otrok in odraslih. Če kritično analiziramo te postopno naraščajoče, skoraj "epidemične" številke, se zlahka poraja vprašanje: ali obstaja takšna motnja ali gre za "izum", ki ustvarja številne gospodarske koristi pri zdravljenju in zdravljenju zdravih ljudi? Danes je glede na nevropsihološki in nevrobiološki napredek pri preučevanju te motnje skoraj nemogoče dokazati, da ADHD ni bolezen. Po drugi strani pa je še vedno nemogoče z gotovostjo dokazati, da še vedno nima posebnega diagnostičnega testa in uporablja samo instrumente klinične ocene.
Naraščajoča razsežnost problema je taka, da Organizacija Združenih narodov (ZN) prek Otroškega sklada Združenih narodov (UNICEF) in Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) opozorili so, da odkrijejo povečanje, ki ga komaj upravičujejo klinična merila.
Prav te organizacije priporočajo otrokom in mladim strokovnjake za duševno zdravje, ki poleg večjega zanimanja za postavitev pravilne in stroge diagnoze ADHD oz. zdravljenje z zdravili se vzpostavi šele po poskusu drugih psihopedagoške in vedenjske narave.
Vzroki za ADHD
Pri analizi 'eksplozivnega' povečanja diagnosticiranih primerov se poveča sovpadanje dejavnikov: večje znanje, zgodnje odkrivanje, učinkovita diagnoza, boljša koordinacija.
Toda ali obstajajo drugi razlogi, ki upravičujejo porast? Vprašati se moramo (kot pri drugih nevrorazvojnih motnjah) Ali obstaja kakšen odnos do 'epidemičnih' dejavnikov, kot so aditivi za hrano, težke kovine, ponavljajoči se nalezljivi procesi.
Mogoče bi (samo morda) lahko tudi kaj naredili psihosocialne spremembe naše tehnološke družbe opijen zaradi presežka informacij. Med življenjskim slogom in TDH ni vzpostavljeno vzročno-posledično razmerje, vendar lahko naša sedanja družba poseže v večjo disfunkcionalno motnjo.
Potrošniška družba in premik k materialistični miselnosti predstavljata le malo priložnosti za spodbujanje in usposabljanje trajne pozornosti, kulture napora, zamude pri nagrajevanju, uporabe refleksivnih strategij in razvoja učinkovitega mentalnega samokontrole.
Določitev omejitev in Organizirani modeli vedenja predstavljajo pomembno izobraževalno prizadevanje ter zahteva starševsko vlaganje, ki je v industrializiranih državah čedalje manj in na katerega vpliva tudi sprememba družinskih modelov (enostarševske družine, razvezani starši itd.).
Diagnoza ADHD ima omejitve
In po analizi vrste podatkov so avtorji članka to videli Ni tako enostavno, kot so mislili, da diagnosticirajo ADHD. V multicentrični študiji, opravljeni med belgijskimi in angleškimi plaopsihiatri, nevrokirurgi in pediatri, so se vsi kliniki strinjali, da opisujejo ta diagnostični postopek kot zapleten in tesno povezan s potrebo po ustreznem času posvetovanja in zadostnih predhodnih kliničnih izkušnjah.
Pri vseh instrumentih, ki so na voljo odgovornim za otroške in duševne zdravstvene storitve za otroke, je to pomembno upoštevati merila za vključitev morajo biti znana, pa tudi merila za izključitevglede na to, da je diferencialna diagnoza možnega ADHD široka in heterogena, z več nevrološkimi, otroškimi in psihosocialnimi vzroki.
Diagnoza vedno ga mora dosledno izvajati multidisciplinarna skupina. Poleg tega bodo klinični in kontekstualni podatki posameznega bolnika vedno vključeni (vključno z značilnostmi razvojne stopnje, ki jih upoštevamo).
„S tem se bomo morda izognili neustreznim diagnozam in farmakološkim zdravljenjem ter izgnali politiko ustvarjanja neupravičenega alarma z našimi strokovnimi informacijami, tako znotraj splošne populacije kot v izobraževalni skupnosti in med zdravstvenim razredom.“.
Mislim, da gre za zelo celovito in zanimivo delo, ki zagotavlja podatke, ki jih vsaj jaz nisem poznal, za vse tiste, ki jih zanima širitev informacij, pa si lahko ogledate v izvirnem članku.
