V izobraževanju v zgodnjem otroštvu obstaja koncept, za katerega mislim, da lahko vodi do napak: ali naj otroke naučimo brati čim prej? Če je pritrdilen ali negativen odgovor, je odgovor jasen: ne za učenje branja prej, bo boljši bralec.
To pa ne pomeni, da se morate izogibati kakršnemu koli stiku s tem, kar pomeni branje, dokler niste pripravljeni brati. Zato, čeprav na srečo ni več učiteljev otrok, ki bi svoje učence "zdrobili" z učenjem prepoznavanja besed (ali tako upam), otroške knjižnice postajajo vse pomembnejše. Se zdi to nasprotujoče? Pojasnimo.
Vse učenje mora biti usmerjeno v zadovoljstvo osebe, ki se uči. Nesmiselno se je učiti nečesa, česar se ne bo izvajalo nenehno, saj bi se znanje tega, kar smo se naučili, izgubilo, ne da bi bil za to učinkovit čas, porabljen.
Kar je povzročeno v zgodnji otroški vzgoji (od tretjega leta starosti) je naraven pristop k vsemu, kar je povezano s knjigami in branjem: priporočljivo je, da starši berejo pred otrokom, slikanice se uvedejo v razred, knjižnica je strukturirana, v kateri so vizualni elementi, pa tudi priročniki (na primer spustne knjige), starše spodbujamo, naj otrokom berejo zgodbo pred spanjem… Z vsem tem skušamo otroke zanimati spontano, najprej s samim elementom (knjigo) in nato z branjem.
Izključeno je sistematično in metodično učenje branja, ne da bi ga "zanimali" vsebine. Rezultat bo funkcionalen, saj bo otrok znal razlagati pomen besed, vendar se bo izognil najbolj sofisticiranim možnostim branja, kot je razumevanje besedila ali ustrezen in razumljiv pisni izraz kompleksnih pojmov, kot so občutki ali projekti.
Te ideje so v zgodnjem otroštvu v celoti razširjene, če pa v kateri koli situaciji najdete strokovnjaka, ki zagovarja drugače, upam, da veste, kako razložiti to stališče. Naš cilj kot starši ne bi smel biti le to, da se naši otroci naučijo brati, ampak da v tem uživajo.
