Pred mojim rokom je še 24 dni ali pa pustim račune, kot pravijo. Končno po skoraj devetih mesecih dr. prihaja velik trenutek.
Minila sta dva tedna, odkar so me poslali na počitek, kar sem pravzaprav zaključil šele prvi teden in pol. Matere sveta: ne sledite mojemu zgledu!
Na srečo že grem v 37. teden, tako da če bi se zdaj rodil, bi bil to "termin" rojstvo, ki me že pusti veliko bolj umirjenega.
Včasih se zdi, da je porod neposreden in drugi, da je deklica tam tako udobno, da trenutno nima načrtov, da bi prišla na ta svet. Pred nekaj dnevi smo imeli lažni porodni alarm. S kontrakcijami vsakih deset minut po tri ure sva z možem odšla ob zori v bolnišnico, da bi ušla iz dvoma, vendar z občutkom, da to ni čas. In tako je tudi bilo. Nazaj domov.
Od tam me mož prisili, da nosim ročno uro na zapestju, česar nikoli ne počnem, da nadzorujem pogostost kontrakcij.
Pogovorimo pa se o občutkih. Po eni strani čutim tesnobo, ko jo srečam, vidim njen obraz in jo že imam v naročju.
Toda po drugi strani zelo nostalgično vem, da kmalu ne bo več črevesja, da me ne bo več v gibanju in da je izključne koristi, ki jo imajo samo matere, konec.
Povedal ti bom, kako gre. Mogoče nas bo naslednjič dva.
